|
NAMERNE POŠKODBE
Nedavno tega sem brala članek o samopoškodbah, ki mi
je pustil nekaj odprtih vprašanj, zato vas bi prosila,
da mi pojasnite nekatere stvari. Sama sem pogostokrat
depresivna in ljudomrzna in zgodi se, da se včasih nevede
razpraskam po rokah ali po vratu. Velikokrat se svojega
početja sploh ne zavedam, tako da sem presenečena sama
nad sabo, ko opazim nezaželene praske, ki se ponavadi
težko zacelijo. Nekaj prask mi je pustilo na koži bele
črte, ki ne izginejo in me zelo motijo.
Ne vem, kaj naj naredim, saj se mi zdi, da nad svojim
početjem nimam kontrole, in se zavem svojega početja
šele potem, ko je že za mano. Ponavadi se razpraskam
z nohti ali se pogrizem, zgodilo pa se je že, da sem
se razpraskala s svinčnikom, ko sem sedela na predavanjih.
Prosim, svetujte mi, kako naj preneham s svojo grdo razvado.
Bralka
Irena ODGOVARJA: Nada Banić Govc, dipl. soc.
Znano je, da nekateri ljudje poškodujejo sami sebe,
ker upajo, da bodo tako odstranili svojo notranjo bolečino
in dosegli določeno sprostitev. Notranja bolečina, ki
privede ljudi v samopoškodbe, je odraz potlačenih negativnih
čustev (kot so: jeza, strah, prizadetost, občutki sramu,
krivde itd.), ki jih ljudje ne znajo ustrezno izraziti
niti odpustiti, zato se taka čustva v njih nalagajo,
dokler ne postanejo nevzdržna. Nakopičena čustva povzročijo
v človeku močno in nejasno čustveno napetost ali popolno
čustveno otopelost. Kot že rečeno, skušajo ljudje s samopoškodbo
olajšati svoje trpljenje, včasih pa jim tako vedenje
služi kot oblika samokaznovanja, kar je še zlasti pogosto
pri ljudeh, ki so bili tako ali drugače zlorabljeni.
Pretekla travmatska izkušnja jih je zaznamovala z globokimi
občutki sramu in krivde, ki se jih ne znajo otresti.
Potlačena čustva utrjujejo njihovo sliko o lastni ničvrednosti
in nepopolnosti. Ko se je človek prvič samopoškodoval,
je okusil notranji mir in sprostitev. Za trenutek se
ni počutil osramočenega niti krivega za svojo zlorabo,
za trenutek je videl vso svetlobo tega življenja. Žal
so bili njegovi občutki le začasni, saj je soočanje z
neracionalnim početjem sprožilo nove občutke sramu in
krivde. Tako so se v njem začeli ponovno zbirati neprijetni
občutki, dokler niso postali tako neznosni, da vidi človek
v samopoškodbi edino rešitev. Nevzdržna čustva, spremljajoča
razmišljanja in destruktivna dejanja držijo človeka v
začaranem krogu samopoškodb, ki ga sam, brez ustrezne
podpore zelo težko pretrga.
Kronični občutki krivde in sramu otežujejo človeku uvid
v svoje početje, ko pa se zave svojega vedenja, je že
na na polovici poti k svojemu zdravljenju. Ob pogovorih
z ljudmi, ki so se samopoškodovali, da bi obvladali svoje
čustvene stiske, sem spoznala, da je za uspešno zdravljenje
sila pomembno prepoznavanje sprožilcev čustvenih stisk.
Sprožilci so lahko verbalni ali neverbalni, so uskladiščeni
v človekovem spominu in sprožijo v njem občutke zavrženosti
in ničvrednosti. Za boljše razumevanje naj navedem nekatere
izmed njih: "Zgini mi izpred oči, Kaj se pa sploh
lahko od tebe pričakuje?, Lahko bi vedel, Le kje si bil,
ko je Bog možgane delil?". Med verbalne sprožilce
samopoškodbenega vedenja sodijo tudi vse oblike kriticizma
ali sarkazma. Nevarbalni sprožilci, ki sprožijo človekova
čustva, so lahko razne kretnje ali telesni gibi kot na
primer: dvig prsta v ukazovalni pozi, zavijanje z očmi,
razne grimase, odkimavanje z glavo itd. Dokler se človek
ne zaveda lastnih sprožilcev, ostanejo ti mogočni in
usmerjajo njegove reakcije. S prepoznavanjem sprožilcev
svojega destruktivnega vedenja si človek povrne izgubljeno
moč in lahko začne uspešneje nadzirati svoje vedenje
in izbirati bolj zdrave odzive na svoje notranje stiske
in napetosti.
V procesu spreminjanja vzorcev obvladovanja notranjih
stisk je tudi pomembno, da se človek nauči ustreznega
sproščanja. Med uspešnejše tehnike človekovega sproščanja
stisk sodijo: globoko dihanje, vroča kopel, sprehodi,
udarjanje v blazino, kadar smo frustrirani, meditiranje,
joga, avtogeni trening, itd. Nekateri ljudje, ki si prizadevajo
ustaviti svoje samopoškodbeno vedenje, pravijo, da jim
pomaga, ko si mesta običajnih poškodb povijejo s povojem,
drugim zmanjšuje željo po nezaželenem vedenju, če namesto
z nožem rišejo po sebi črte z rdečim flomastrom. Ostra
bolečina, ki jo povzroči ledena kocka, stisnjena v pesti,
prav tako nekaterim ljudem ublaži željo po samoranitvi.
Priporočljivo je, da se ljudje, ki so nagnjeni k samopoškodbam,
izogibajo prostorov, kjer hranijo ostre predmete, in
da v kritičnih situacijah ne ostajajo sami. Kadar zaznajo
nevarne skomine, naj čimprej vzpostavijo stik s prijatelji
ali gredo med ljudi, bodisi po nakupih ali na kavico
v bližnjo restavracijo. Izražanje čustev je brez dvoma
šibka stran samopoškodovalcev, zato je priporočljivo,
da začnejo pisati dnevnik o svojih samopoškodbah. Za
pisanje dnevnika ni pomembno, da je človek vešč pisanja
ali da piše v knjižni slovenščini, niti ni potrebno da
zapisuje vse podrobnosti. Važno pa je, da zapisuje vsa
čustva, ki spremljajo kritično situacijo in opise dejavnikov,
ki sprožijo samopoškodbo. Prav tako je važno, da opredeli
svoje pozitivne in negativne razloge, ki ga vodijo v
samopoškodbe. Redno zapisovanje bo pripomoglo, da se
bo človek navadil izraziti svoja čustva, naučil prepoznati
kritične situacije, ki ga vodijo v samopoškodbe in dobil
večjo oblast nad svojim početjem. Za uspešno zdravljenje
je prav tako izrednega pomena, da se človek nauči spoštovati
in ljubiti svoje lastno telo, zato naj si privošči masaže
ali si začne sam masirati dele telesa, ki jih je ranil.
Samopoškodbe niso sramotno dejanje, so le človekov poskus
obvladovanja stiske. Ljudje, ki ranijo sami sebe, niso
nori niti hudobni, vendar so v naši družbi še vedno pogosto
tako etiketirani, ker njihovo vedenje odstopa od povprečnega.
Nalepke zaznamujejo ljudi in jih odvračajo od tega, da
bi poiskali potrebno pomoč. Žal je tako postopanje ravno
obratno od tistega, kar ti ljudje potrebujejo. Zato je
prav, da se "normalni" ljudje od časa do časa
zamislimo in se poskušamo izoginiti zasmehovanju ljudi,
ki so drugačni od nas. Poskusimo se osredotočiti na tisto,
kar imamo z drugimi ljudmi skupnega in kar nas z njimi
veže. Negujmo odprtost in strpnost za razlike med ljudmi
in poskušajmo prisluhniti njihovim stiskam brez kritike
in obsojanja. Na ta način bomo zaživeli bogatejše življenje
in pripomogli spletati mrežo lepših medčloveških odnosov.
|
