SVA OTROKA PREVEČ RAZVAJALA?
Oglašam se vam, ker sem zmedena, ne vem več, ali sva
z možem najino deklico, ki ima danes že sedemnajst let,
preveč razvajala. Ali sva ji dala vse, kar je potrebovala,
njeni starosti primerno? Zmedena sem, ker ne vem,
ali
je prav, da sva ji dala vse tisto, česar sama nikoli
nisva imela, navsezadnje pa nama ne izkazuje kakšne
posebne hvaležnosti. Nikoli tudi ne zna izraziti
kakšne želje ali naju za kaj prositi. Po njenem mnenju
je
tako samo po sebi razumljivo, da ji bova kot edinki
dajala vse, bodisi brezpogojno ljubezen ali pa materialne
dobrine, pri katerih tako ali tako ni nobenih omejitev,
saj smo dobro situirani. In saj tako nimava nikogar
drugega in sva dolžna kot starša maksimalno poskrbeti
zanjo. Z možem ne greva nikamor, edina zaposlitev
nama je služba in hči, vse prijatelje sva zanemarila.
Kje
so meje in kako naj zajeziva to razvajenost ali njeno
nehvaležnost?
Bralka Tamara
ODGOVARJA: Mag. Dragica Marta Sternad,
Svetovalnica Jerca
Kakorkoli že se počutita oba z možem
kot dobra starša, je resnica, da nikoli v življenju
in nikjer na nobenem
koncu planeta ne bosta našla nikogar, ki bi bil
toliko pripravljen narediti za svoje otroke oz. bi koga
toliko skrbelo za otroke, kako bodo odrasli in živeli,
kot
ravno starše. Gre za nesebično ljubezen, dajanje
in razvajanje.
S takšnim ravnanjem seveda včasih naši otroci postanejo
od nas odvisni, vedo pa tudi, da bi luno sklatili
z neba zanje, če bi bilo treba. Starši pogosto mislijo,
da bodo
s tem, ko bodo svojemu ljubljenemu otroku vse dajali,
ustvarili trdne temelje za življenje. S tem
ko
materi pomeni neskončna
skrb za kuhanje, pospravljanje, vožnje po obšolskih
dejavnostih, poslušanje, razvajanje, popuščanje
starševsko ljubezen,
se dogaja, da se vsako še tako majhno neugodje
otroka sprevrže v nesrečo staršev. Kajti otroci se zelo
zgodaj naučijo
pravil igre, ko starša prevzemata nase tudi vse
otrokove
skrbi in obveznosti. Tako so matere za morebitne
spodrsljaje
svojega otroka krivile druge, samo da bi svojega
zaščitila.
In kaj ima otrok od takšnega razdajanja staršev?
Otrok postane zdolgočasen, nemiren in večino
svojega življenja
pričakuje, da se bo kaj zgodilo in ga osrečilo.
Ker je otrok navajen, da je vedno nekdo drug uganil
njegove
potrebe in želje, tudi nima prave energije, da
bi storil še kaj
drugega, kot mu je ponujeno. Ker ve, da se lahko
vedno zanese na starše, se počuti varnega. Otroci,
ki so
jim
starši dajali preveč, so se navadili, da je laže
izbrati odvisnost od staršev kot pa svobodo in
občutek lastne
uspešnosti. Takšni otroci se tudi težko lotijo
kakšnih novih nalog,
ker bi se znalo zgoditi, da bi se izkazali kot
neuspešni. Ne zmorejo si postaviti cilja, niti
si kasneje najti
primernega študija ali službe, ki bi jih zadovoljila,
niti se družiti
z vrstniki.
Otroci, ki imajo preveč ljubeče starše,
z leti postajajo izčrpani, pasivni, kajti pretirane
količine ljubezni,
pozornosti, denarja, časa - skratka vsega,
kar starši imajo in lahko
dajejo - otroka prikrajšajo za najpomembnejše:
za občutek sposobnosti, samospoštovanja, vztrajnosti,
potrebe
po dajanju pobude, občutek, da se lahko zanese
tudi
nase.
Res je,
da je naloga staršev skrb za otroka. Če pa
nenehno vnaprej ugibajo potrebe in želje svojih otrok,
tako da ti sprejemajo
kot samoumevno tisto, česar ne potrebujejo
in
za kar niso prosili, starši dajejo preveč.
Otroci, ki jih
starši zasipavajo
z materialnimi dobrinami, uslugami, nikoli
ne zahtevajo
materine ali očetove pozornosti, saj jim ni
treba. Ne prosijo in ne pogajajo se ne za oblačila,
ne za žepnino,
ne za
izhode. Starši jim postavljajo malo meja in
tudi ne izpolnijo le malo želja. Napačno je razmišljanje,
da
več kot dajejo
starši, bolj ko so ljubeči, bolj bodo njihovi
otroci srečni in bolj jim bo tako olajšana
pot
v življenje.
Imeti srečno otroštvo pomeni, da
starši sprejmejo in cenijo otroka takšnega, kot je;
da ga spoštujejo
in
dopustijo njegova prava čustva in misli;
da svobodno odloča in
raziskuje;
da podpirajo otrokovo ustvarjalnost; razvijajo
njegov občutek za uspešnost, sodelovanje;
da mu pustijo
izražati občutke
jeze, žalosti, veselja. Ko imamo doma mladostnika,
je naloga staršev ta, da spodbujajo njegovo
samostojnost in zmanjšujejo
odvisnost. In razvoj pozitivne samopodobe
je neposredno povezan z obvladovanjem nalog in
občutkom sposobnosti.
Občutek sposobnosti pa dobimo, ko na lastni
koži izkusimo, da zmoremo opraviti tisto,
česar smo
se lotili. Torej,
spoštovana bralka, tudi vidva z možem imata
svojo hči nedvomno zelo rada, pa vendar gre
pri vajinem
dajanju
in razdajanju
včasih tudi za več kot zgolj za ljubezen.
Za primerno dajanje ljubezni bomo od otrok dobili
tudi povračilo
ljubezni,
starši ne bodo povsem izmučeni in izčrpani
in ne bodo na tak način kompenzirali svojih
nezadovoljenih
potreb.
|