SKRB ZA MAMO
Upala sem, da bo moje življenje po petdesetem
letu bolj umirjeno, da bom počela stvari, ki sem si jih
vedno želela, pa zanje nisem imela časa. Po naravi sem
deloven človek in rada pomagam ljudem, zato sem se tudi
odločila za poklic medicinske sestre, ki ga še vedno
z veseljem opravljam. Rada prisluhnem ljudem in jim pomagam,
saj je tako tudi moje življenje bolj izpolnjeno. Moje
življenje se je vedno vrtelo okoli potreb drugih ljudi.
Ko so bili otroci majhni, sem svoje zivljenje posvetila
njim, zdaj ko so odrasli, sem zaposlena s svojo ostarelo
materjo. Vem, lahko bi jo dala v dom ostarelih, vendar
sem prepričana, da se mama v domačem okolju bolje počuti.
Včasih je nega mame zame naporna, saj tudi sama nisem
več mlada in želim si, da bi mi kdo vsaj malo pomagal
in me razbremenil. Žal moji svojci mislijo, da je skrb
za mater samo moja obveza. Ne razumem, da domači ne vidijo
moje utrujenosti in izčrpanosti, in ne razumem, da ne
priskočijo na pomoč. To me boli, vendar sem trmasta in
za pomoč ne bom prosila.
Inga
ODGOVARJA: Nada Banič Govc
Skrb za drugega človeka terja veliko
žrtvovanja in prinaša v življenje tistega, ki pomaga,
dobro mero stresa. V skrbi za sočloveka dajalec pomoči
prevzema odgovornost za varovanca, kar srka njegove fizične
in psihične moči. Ljudje, ki skrbijo za druge ljudi,
bodisi iz ljubezni do človeka ali po službeni dolžnosti,
so po naravi marljivi in predani delavci in imajo izredno
visoke standarde in pričakovanja do sebe in drugih. Čas
in energija človeka, ki skrbi za drugega, sta omejena,
zato je njegova izpostavljenost stresu velika. Veliki
izzivi in zahteve, ki jih prinaša skrb za sočloveka,
ter zanemarjanje skrbi zase izsesavajo skrbnikove notranje
moči. Zaradi takega ravnanja lahko dajalec pomoči izgori,
kar je lahko nevarno zanj in za varovanca.
Dajalec pomoči
je izpostavljen dnevnim pritiskom in frustracijam, zato
mora znati uravnavati svoje notranje zaloge in zdravo
ravnati s svojim stresom. Prav tako mora biti sposoben
prepoznati opozorilne znake stresa, kot so fizična in
čustvena izčrpanost, depresija, družinski konflikti,
zatekanje k alkoholu, drogi, hrani ... Ljudje svoj stres
navadno težko prepoznajo ali ga v želji po čim boljši
pomoči sočloveku podcenjujejo, zato so posledice še nevarnejše.
Kronična izpostavljenost stresu prinaša zmanjšano razsodnost
in samonadzor človeka, kar ogroža njegovo zdravje ali
ga zavede v zlorabo osebe, za katero skrbi. Dajalec pomoči
se mora zavedati svojih vzorcev razmišljanja in navad,
ki ga zapeljejo v zanemarjanje lastnih potreb in skrbi
zase, zato mora znati zbrati potrebno odločnost, da ustaljene
vzorce in navade spremeni. Stres postane obvladljiv,
ko se človek zave njegovih korenin in pravočasno ukrepa,
da ga zmanjša. Nerešen, pretiran ali podaljšan stres
povzroči izgoretje, ki se izraža v nespečnosti, kronični
utrujenosti, pesimizmu, razdražljivosti, zmanjšani motivaciji
in delovni storilnosti, nihanju razpoloženja, jezi, občutkih
krivde ter kroničnih bolečinah (glavoboli, bolečine v
križu, hrbtenici). Tako ravnanje dajalca pomoči je neodgovorno,
ker prinaša bolezen in kvaliteta njegove pomoči upada.
Nekateri ljudje izgorijo hitreje kot drugi, kar je odvisno
od njihove notranje prožnosti, vendar človek lahko izgoretje
prepreči z ustreznim uravnavanjem stresa.
Ljudje, ki skrbijo
za druge ljudi, so pridni in predani delavci in v skrbi
za sočloveka žrtvujejo veliko svojega časa in energije.
Skrb za sočloveka je izredno naporno delo in njena uspešnost
je odvisna od zdravih moči in energije dajalca pomoči,
ki mora poskrbeti tudi zase in svoje potrebe. Večina
dajalcev pomoči je prepričanih, da je prošnja za pomoč
znak njihove šibkosti in nekompetentnosti, zato težko
sprejmejo ponujeno pomoč ali zanjo zaprosijo. V resnici
je prošnja za pomoč izraz močnega človeka, ki pozna svoje
meje in zmogljivosti in zaupa, da mu bodo drugi ljudje
pomagali, kadar bo njegova prošnja jasna, specifična
in se bo znal za uslugo ustrezno zahvaliti. Dajalci pomoči
zvišajo kvaliteto svojega dela in si delo tudi olajšajo,
ko uvidijo svoje meje in poiščejo ljudi s podobnimi problemi.
Na ta način izmenjajo težave, s katerimi se ubadajo,
in najdejo razumevanje, kar jim vliva novih moči in jim
pomaga ohranjati zdrave perspektive.
Za sočloveka lahko
skrbi le človek, ki je sposoben vzdrževati svoje notranje
ravnotežje in ima realna pričakovanja. Visoka pričakovanja
ljudi stopnjujejo njihove dnevne pritiske in frustracije
in zvišujejo dovzetnost za stres.
Ljudje, ki skrbijo
za druge ljudi, so krasna, vljudna in ustrežljiva bitja,
ki znajo poskrbeti za vse ljudi okoli sebe, razen zase.
Navadno imajo težave s postavljanjem meja in njihov besednjak
ne pozna besedice »ne«. Razlog za tako početje leži v
njihovem odraščanju, ko drugi njihovih mej večkrat niso
spoštovali in so jih prestopili, zato ostaja dojemanje
mej pri takih ljudeh nejasno. Dajalci pomoči radi pozabijo,
da so meje pozitivne, medsebojno spoštljive in izražajo
njihovo zmogljivost. Meje niso postavljene zato, da sodijo
ali napadajo druge, pač pa omogočajo, da lastne potrebe
niso zanemarjene in človeku pomagajo prevzeti odgovornost
za lastne odločitve in čustva. Najti mora aktivnosti,
ki mu bodo omogočale sprostitev ter zagotovile njegov
notranji mir in ravnotežje. Dajalci pomoči morajo biti
sposobni postaviti sebe in svoje potrebe na prvo mesto,
ker bodo le tako sposobni pomagati drugim.Za vzdrževanje
lastnega zdravja se morajo naučiti dobrega načrtovanja
in organiziranja svojega časa, imeti nadzor nad porabo
lastne energije, postaviti preproste cilje in imeti realna
pričakovanja. Prav tako je pomembno, da svoje zdravje
vzdržujejo s primerno prehrano, počitkom in fizično aktivnostjo.
Razvijanje lastne neodvisnosti in sprejemanje
odločitev brez obtoževanja drugih jim bo odprlo pot v
čudovito, zdravo, mirno in ljubeče življenje.
|