STIKI Z OTROKI
Po ločitvi je bivša žena dobila skrbništvo nad najinima otrokoma. Pri tem mi je zagrozila, da če kdaj ne bom plačeval preživnine, tudi otrok ne bom videl. Redno plačujem, s sinom in hčerko se vidimo vsak drugi vikend. Včasih jokata, kadar gremo v nedeljo narazen in želita še ostati z menoj. Z bivšo ženo komaj kaj govoriva, ne vem, kaj naj naredim?
Nesrečni očka
ODGOVARJA: Matic Munc, univ. dipl. psih., zunanji sodelavec Zavoda ZAI
Najprej bova razčistila nekaj stvari, za katere opažam, da razvezanim partnerjem niso povsem jasne. Skrbništvo nad otroki ali po starem pojmovanju „dodelitev“ otrok nikakor ne pomeni, da je tako eden od roditeljev izgubil skoraj vse pravice do otrok ter mu ostane samo plačevanje preživnine. Ni res. Roditeljska pravica, torej pravica biti roditelj, nikamor ne izgine in je ne izgubite, tudi ob razvezi ne. Če vam seveda s sodno odločbo ni bila odvzeta. V primeru razveze imata oba roditelja še vedno iste pravice. Tisti, kateremu pa sta otroka zaupana v varstvo in vzgojo, v vašem primeru bivša žena, ima nekoliko večjo vsakodnevno odgovornost, otroka sta tudi prijavljena na njegovem naslovu in tam dejansko živita. Ob spoštovanju in toleranci razvezanih partnerjev naj bi o večjih spremembah v zvezi z otroki še vedno sporazumno odločala. Tukaj imam v mislih spremembo šole, dražje in zahtevnejše interesne dejavnosti, spremembo bivanja (recimo zunaj Republike Slovenije). Takšna je žal samo teorija. Napisane črke na papirju, tudi v obliki sodne odločbe, ne morejo spremeniti odnosov med ljudmi. Znotraj dogovorjenega si lahko dve odrasli osebi na vse pretege nagajata, za te manevre pa običajno uporabljata najšibkejši člen, otroke. Nekaj podobnega velja tudi za t. i. stike med roditeljem in otroki. Tudi ti so lahko določeni in zapisani, vendar je vedno dovolj prostora za manipuliranje, izsiljevanje in prirejanje. Pravica do stikov, tako pravi naša zakonodaja, je ločena in samostojna pravica od roditeljske. Mislim, da je tukaj odveč pripomniti, da načeloma ne more biti predmet izsiljevanja, v praksi pa pogosto je. Preživnina je pravica otroka, ne roditelja. Gre torej za tri samostojna, čeprav povezana področja urejanja odnosov ob razvezi ali razhodu. Medsebojno jih ne bi smeli pogojevati.
Tako kot obstajajo razlogi, da gre določena zveza dveh partnerjev narazen, so verjetno nekje v preteklosti obstajali dobri razlogi, da je sploh nastala. Po pretečenem času ostane tistega dobrega lahko premalo za ohranitev zveze in nastane grenak priokus ter občutek „zavoženega dela življenja“. Ob ugotovitvi, da ne gre več, lahko ostane veliko žalosti, zamer, neizpolnjenih pričakovanj in razočaranj. V takšnih položajih smo ljudje nagnjeni k temu, da poskušamo s sedaj že bivšim partnerjem nekako obračunati in končno zmagati. Včasih za kakršnokoli ceno, tudi visoko. Najvišjo ceno v takšnih razmerah plačajo otroci. Teorija in tudi praksa pravita, da otrok potrebuje oba roditelja, in res je tako, če sta razumna in sposobna civilizirano prenesti novo nastale razmere. Še več, otroci si zaslužijo, da imajo zgled dveh odraslih in razumnih oseb, ki vsaka na svoj način dopolnjuje njihovo sliko tega, kako se vedejo odrasli. To je idealno. S svojimi manipulativnimi načini kupovanja ljubezni pa otrokom kažemo drugačen način spopadanja s problemi, ki jim bo slaba popotnica za odraslost.
Glede vašega vprašanja pa takole. Kot nosilec roditeljske pravice imate vse možnosti, da prek sodnih poti dosežete spremembo sedanjega sistema stikov med vami in otrokoma. Vaša odgovornost je, da prepoznate, če sta vaša hčerka in sin v odnosu do vas prikrajšana. Kot že rečeno, pa vaša vzajemna pravica do stikov ni odvisna od vašega plačevanja preživnine. Jok, ki ga omenjate ob koncu stikov, ima lahko veliko različnih vzrokov. V vaši sedanji ureditvi stikov imate na voljo dva vikenda na mesec, ki jih verjetno preživljate ob sproščenih aktivnostih. Nedeljski odhod domov pa pomeni ponoven povratek v redni tedenski ritem (šola, vrtec …), ki otrokom tudi vedno ne godi. Če je tako, je tudi ena izmed vaših dolžnosti, da jima povratek domov olajšate, saj se na ta način vedete pošteno tudi do njune matere, ki lahko drugače izpade „grda“, ko pa ju vendar zjutraj zbuja, preverja domačo nalogo itd. Možno je seveda tudi, da se doma ne počutita dobro, kar morate kot roditelj zaznati in na to odreagirati. Pravite, da z vašo bivšo ženo malo govorita, kar verjetno pomeni, da se težko sporazumeta okoli najbolj preprostih pravil, ki bi morala veljati v vseh razmerah. Odhajanje v posteljo, dnevni obroki, šolske naloge, gledanje televizije … vse to so lahko področja, na katerih vas lahko otroka tudi nekoliko vodita za nos, saj niti ne veste, kakšna so pravila doma. Verjetno jih bosta z veseljem malo prikrojila po svoji meri. Takšna dvotirnost lahko pripelje do razcepa, pri čemer je eden „dober“, ker vse dovoli, in drugi „slab“, ker samo kara. Še ena slaba osnova za graditev odraslih odnosov. Znotraj vajinih življenj, ki sta sedaj ločeni, bi morala v dobro otrok najti tisti minimalni nivo medsebojne komunikacije. Poleg vsega izrečenega imajo namreč otroci odlične radarje za zaznavanje tudi neizgovorjenih sporočil, zavračanja. Postanejo zmedeni, saj se dve osebi, ki ju imajo radi, med seboj ne prenašata. To lahko dobro pojasnimo s šolsko predstavo ob koncu leta, na kateri si otrok želi prisotnosti obeh, mame in očeta. Če eden manjka zaradi zamer do drugega, je s tem naredil škodo svojemu otroku in tudi sebi, prisotnemu roditelju pa dal v roke močno orožje: „Vidiš, da te nima niti toliko rad/a, da bi prišel/la.“ Plesni nastop v 3. razredu osnovne šole pa se ne vrne nikoli več. Prihod in civilizirano vedenje obeh je za otroka sporočilo: “V redu. Nismo več skupaj, vendar se očka in mamica ne sovražita.“ Tisto, česar ne morejo narediti sodni sklepi, lahko razumnost.
Poskuse gladitve odnosov in morebitne nove dogovore v zvezi s stiki vam lahko pomagajo sestaviti na vašem centru za socialno delo, vendar ob strinjanju tudi druge strani. Drugače vam ostane samo sodna pot. Manj nesrečno jesen in zimo vam želim. |
