Osvetljujemo
Mediacija za ločitev brez prepira

Čustvena inteligenca
Komunikacija, srce odnosov

POSEBNA PRILOGA: Jedi iz jabolk
• juhe • priloge • zloženke • solate • zavitki • kolači

Pradomovina jabolk je osrednja Azija, od koder so se drevesa, ki rodijo ta priljubljeni sadež, širila proti vzhodu in zahodu. V Evropo so jabolka prišla prek starih Grkov in Rimljanov, s prvimi angleškimi priseljenci pa so preplula Atlantik. Danes največ jabolk pridelajo na Kitajskem in v ZDA. Jabolka so okusna in zdrava, lahko dostopna in razmeroma poceni. Sladkih jedi z jabolki je veliko, pa tudi slanih ne manjka. In seveda ne manjka najrazličnejših receptov. Izbirajte.

Posebna priloga: Modni album Jesen - Zima 2008

Da si boste lahko v miru, v zavetju svojega doma, ogledali, kaj novega nam ponujajo nekateri slovenski modni oblikovalci, smo pri Naši ženi spet pripravili manjši pregled v Modnem albumu. Obleka res ni vse, je pa posebno veselje, če smo videti urejeni in vsaj kdaj pa kdaj kaj posebnega. Lahko si izbiramo med večnimi modeli ali pa si privoščimo kakšen ekstravaganten kos oblačila, da bomo v očeh drugih posebej zasijali. Ne obljubljamo vam, da so se kreatorji zgledovali po svetovnih modnih zapovedih, trdimo pa, da so v predstavljenih modelih izrazili svojo ustvarjalnost in smisel za lepo.

priloga: Ljudje odprtih rok

Predstavitev vseh predlaganih v letošnji, že petnajsti akciji LOR. Z glasovnico iz priloge lahko bralci glasujete za dobrega človeka 2008!

Osvetljujemo
Mediacija za ločitev brez prepira

Starši bi se morali znati kot odrasli ljudje prilagoditi vsem spremembam, ki jim jih prinaša življenje: torej tudi morebitni ločitvi. Vse spore bi morali znati razreševati sproti in s pogovorom doseči sporazum. Tu pa številni zakonci odpovejo. Tudi prepirati bi se morali znati in po prepiru skupaj sprejeti sporazum. Žal te veščine večina ne obvlada.

Zdravje
Vse manj naravnih porodov

V lanskem letu se je v Sloveniji rodilo največ otrok v zadnjih petnajstih letih, kar je vsekakor razveseljiva novica, vendar so ob nepričakovanem navalu matere z zahtevami po alternativnih oblikah rojevanja in porodu brez bolečin postavile slovenske porodnišnice pred nove izzive. Slovenke namreč sledijo trendom industrijskih držav, v katerih je popolnoma naravni porod vse redkejši.

NaŠ pogovor
Meta Dragolič, dopisnica TV Slovenije iz Bruslja

Meta Dragolič se zadnja štiri leta javlja kot dopisnica Radia in Televizije Slovenija iz Bruslja. Delo v belgijski prestolnici opisuje kot pestro in zanimivo, saj vsak dan prinaša kaj novega. Področja, ki jih pokriva, so v glavnem v zvezi z ureditvijo in delovanjem inštitucij Evropske skupnosti, priča pa je bila tudi smrti Slobodana Miloševića in aretaciji Radovana Karadžića.

Otroštvo znanih Slovenk
Mag. Alenka Höfferle Felc, dr. med., znanka s TV ekranov

Rojena iz velike ljubezni, ki jo je spremljala ves čas njene mladosti in jo napolnjuje še danes. Imela je topel in varen dom, in tak dom je najlepša in najbogatejša dediščina, ki ti jo lahko dajo starši, najdragocenejša popotnica za življenje.

Poklicni portret
Tamara Đorđević, čelistka v Slovenski filharmoniji

Z osmimi leti je začela igrati klavir v rodnem Paraćinu v Srbiji. Ko je slišala za šolo za glasbene talente v bližnji Ćupriji, ki je slovela po izrednih razmerah in učencih z izjemnimi dosežki, jo je zamikalo, da bi še sama šla na sprejemni izpit. Šola je bila samo za godalce, o godalih takrat ni veliko vedela. Izpit je opravila pri desetih letih, kar je razmeroma pozno, vendar je že od nekdaj menila, da mora otrok, ki izbere glasbo, dozoreti, saj ga čaka dolga in naporna pot.

Tujci pri nas
Azad Karim, akademski slikar in grafik

Po končanem študiju v Bagdadu se je kot eden izmed najboljših študentov odločil za študij v Evropi in izbral Ljubljano, kjer je bil sprejet na Akademijo za likovno umetnost. Tu je opravil diplomo iz slikarstva in nato še specialko za grafiko. Z ženo Silvo, ki je študirala likovno smer na takratni Pedagoški akademiji, sta se spoznala v Ljubljani.

Vzgoja hčere v razseljeni družini

Smo razseljena družina, ločila sem se pred osmimi leti in živim sama z 10-letno hčerko. Ločitev je bila naporna, z bivšim možem sva se veliko kregala in zadnja leta sploh ne govoriva. Hči se vidi s svojim očetom dvakrat tedensko, vendar je začela begati od doma, na vse načine se mi upira in tudi pravi, da bo šla živet k očetu. Kaj naj naredim?

Bralka J. iz okolice Maribora

ODGOVARJA: Matic Munc, univ. dipl. psih., zunanji sodelavec zavoda ZAI

Žal smo odrasli prepogosto prepričani, da bo kak uradni papir, po možnosti požigosan na sodišču, uredil naše odnose in naredil konec mučnemu obdobju našega življenja. V resnici ni tako. Še tako dobro sestavljena tožba ali poravnava v zvezi z družinskimi odnosi je samo mrtva črka na papirju, če se takšnih dogovorov ne da preliti v vsakdanje dogajanje. Prepričan sem, da sta vidva z bivšim možem po verjetno napornih dogovorih ali celo tožbi ob razvezi sklenila zadovoljiv dogovor, ki je od daleč videti korekten. V njem je zapisano, da je hči zaupana v varstvo in vzgojo vam, da je redna mesečna preživninska obveznost očeta toliko in toliko ter da se s hčerko vidita v rednih intervalih, čemur rečemo stiki. Vaša hči, takrat stara okoli dve leti, tega papirja ni poznala, bila je seveda tudi premajhna. Vsekakor pa je, kot vsi otroci, opazovala dinamiko vajinega odnosa in kot spužva pila izkušnje, kako se odrasli med seboj pogovarjamo, prepiramo in tudi razhajamo. Z vajino odločitvijo, da je skupno življenje nemogoče, ni nič narobe, zagotovo je bila pravilna in vama je prihranila nekaj let brezuspešnega truda, da bi ohranila odnos, ki ga ni bilo več. Pri tem pa se vama je primerilo nekaj, kar se dogaja mnogih staršem v podobnem položaju. Spregledala sta vajino starševsko odgovornost, ki je razveza zakonske zveze ni pretrgala ali prenesla samo na enega izmed vaju. Hči, ki ima po vsej verjetnosti enako rada oba starša, je bila ob vajinem razhodu v hudem precepu. Se moram sedaj odločiti za enega? Je eden boljši od drugega in kateri? Ter ključna nerešljiva dilema: kako je to mogoče, da se dva človeka, ki ju imam rada, med seboj ne prenašata in niti govorita ne.

Sporočate, da je še vedno tako. V vseh minulih letih vama še vedno ni uspelo na polico minulih življenjskih dogodkov pospraviti vajinega porušenega partnerskega odnosa in ob minimalni toleranci ustvariti novega materinsko-očetovskega odnosa v razmerju do vajine skupne hčerke. Tako si nista izmenjevala potrebnih informacij, od najbolj banalnih vsakdanjih (kaj ima hči za domačo nalogo) do bolj kompleksnih in odločilnih (recimo, za katero interesno dejavnost se hči zanima). V tem pogledu sta vzgojo hčerke vlekla vsak na svoj konec in ji puščala dovolj vmesnega prostora, da je v vajini neinformiranosti iskala luknje in jih, tako kot smo počeli vsi, tudi izkoriščala. Nihče ne trdi, da morata biti vidva najboljša prijatelja, nikakor. Prav tako ne velja, da bi se morala o vsem strinjati. Kot pravi danski psihoterapevt Jesper Juul: »Je že verjetno nujno potrebno, da sta za vzgojo dva. A če bi vedno o vsem strinjala in imela enako mnenje, ne bi bilo nobene potrebe, da sta dva.« Gre za pametno srednjo mero, za dejansko skupno vzgojo kljub razseljenosti. Za strinjanje glede nekaterih osnovnih pravil (kdaj se hodi spat) in za debato glede malo bolj zapletenih (katero domačo žival lahko ima hči), pri katerih bi njena kompetentnost kot otroka prišla do izraza. Sedaj je hči v tistih letih, ko počasi pridobiva dovolj moči, da vama na zelo jasen način kaže, da bi bil že čas, da prideta malo k pameti. Njeno vedenje, ki bi lahko kak kolega že ocenjeval za moteče, je v resnici samo otroški klic k temu, da vidva že prevzemita svoje starševske dolžnosti v roke, stopita korak naprej v vajinem neobstoječem pogovarjanju ter se poskušajta nekatere stvari domeniti in iskati skupne rešitve. Če bo sedanja situacija (beganje od doma, upiranje) samo razlog za nov spor med vama odraslima ali celo dokazovanje katerekoli strani, kako je druga stran pretekla leta delala vse narobe, potem bo to imelo zelo slabe posledice za vajino hčer. Zdaj imata še kaki dve leti čas, da kaj storita, kasneje se bo hči od obeh začela močno oddaljevati in si bo začrtala svojo pot v samostojnost, ki se bo formalno začela pri 18. letih.
Kaj storiti? Po mojem mnenju na psihološki ravni vidva svojega odnosa še nista zaključila in vama bremeni življenje tudi še sedaj, toliko let po formalni ločitvi. Ne glede na ločeno življenje bi bila najboljša rešitev vključitev v šolo dobrega starševstva, ki jih je v Sloveniji nekaj na voljo, ena izmed njih je tudi naša podružnica »družinskega laboratorija« omenjenega danskega terapevta FamilyLab (informacije na http://www.familylab.si/). Najbolje, kot rečeno skupaj, med drugim tudi za to, da se ponovno naučita vsaj najnujnejšega skupnega pogovarjanja. Pri tem naj vama bo motiv, da naredita nekaj koristnega za vajino hčer. To je seveda najboljša pot. Če to ni izvedljivo, ker nimata niti minimalnega soglasja, potem bi bilo dobro, da se za to pot odločite sami. Kot gonilna sila enostarševske družine boste pri samostojni vzgoji hčerke potrebovali kar nekaj podpore in tudi vodenja. Ob predstavitvah načinov vzgojnih prijemov boste vi sami, ali skupaj z bivšim možem, prisiljeni iskati načine ustreznega dogovarjanja s hčerko in se učiti odgovornosti. Razlage, da je v vaši razseljeni družini glavni problem 10-letna »uporniška« hči, pa ne sprejemam. Uspešne poskuse dogovarjanja vam želim.